V stari Ljubljani je stara hiša. Vzpnem se po stopnicah in vstopim v bogastvo osebnih zgodb iz globine mnogih ljudi; Tine Papič, ki ga obiščem, je mednarodno priznan jungovski učni psihoanalitik insupervizor, predsednik slovenskega združenja za analitično psihologijo. Je soustanovitelj Odprtega inštituta za psihoterapjo v Ljubljani, kjer deluje kot analitik v privatni praksi.
Svoje delo opiše kot »vedno zanimivo in nagrajujoče« in z nasmehom doda, da je v psihoanalizi tudi kanček umetnosti, včasih je kakor jazz. Glasbenik mora imeti mnogo teoretičnega znanja, a mora istočasno obvladati improvizacijo. Ko občudujem umetniške slike na steni, še poudari: »Psihoanaliza ni copy paste. V njej je tudi igrivost«. Tine Papič si po vsaki terapiji vzame vsaj pol ure časa, zapiše svoje občutke, ideje, uvide. Se razbremeni teže zgodb. Na mizi opazim škatlico z robčki…
Ste jungovski psihoanalitik. »Jungovec«. Kako ste to postali? Kakšna je bila vaša pot?
Študiral sem računalništvo in filozofijo. Prelomnica je bila knjiga Spomini, sanje, misli – avtobiografija CarlaGustava Junga. Ko sem jo prebral, sem si rekel: »To je to!«. Bil je klik. Začutil sem, da sam razmišljam na zelo podoben način. Vpisal sem se na mednarodni študij Jungovske psihoanalize, potem pa na Univerzo Sigmunda Freuda, na študij psihoterapevtskih znanosti, da pridobim splošno znanje iz psihologije, psihiatrije, farmakologije. Znanje, ki ga psihoanalitik potrebuje, ko dela z ljudmi, ki mu omogoča širši pogled. Razumevanje diagnoze, ki jo je klientu podal psihiater, denimo. Razumevanje delovanja zdravil, ki jih jemljejo nekatere moje stranke. Da, ta študij mi je dal širino.
Kakšen je »pravi« Jungovec? Kaj ga odlikuje?
Dobro vprašanje. Skromnost, bi rekel, v prvi vrsti. Ko se zavemo globine psihe postanemo skromni, saj se zavemo, kako majhen je naš ego. Kako naše življenje v resnici oblikuje neka nezavedna sila. Vsi Jungovci gremo skozi analizo, ki pripomore k bolj realnemu videnju samega sebe. Za nas je značilna tudi ljubezen do duše in psihe. Ter odprtost do drugih pogledov. Če se boste udeležili Jungovske konference, boste opazili, da se tam o Jungu govori zelo malo.
Kaj je pri psihoanalizi tisto ključno?
Dejstvo, da psihoanalitik ni tisti, ki ve, ampak je nekdo, ki človeku pomaga, da do odgovorov pride – sam. Strinjam se z Jungovo mislijo, da ni pomembno, kaj ve psihoanalitik, pomembno je, kaj ve tisti, ki je na drugi strani. Ne svetujemo. Le pripeljemo do uvidov. Pospešimo razvoj, pot do uvidov je s psihoanalizo lažja, hitreje pridemo do njih.
Eden izmed načinov dela Jungovcev je delovanje skozi umetnost. Z umetnostjo lahko izrazimo tisto, česar nismo mogli, česar ne moremo povedati. Delo z umetnostjo je tako lahko zelo terapevtsko. Bi pa izpostavil, da jungovski psihoanalitiki pri našem delu ne sledimo estetskim normam, pri terapiji z umetnostjo je ključna spontanost, s katero naše stranke izražajo fantazije, čustva. Ne obremenjujemo jih s tem, ali ustvarjajo v skladu z estetskimi merili za lepoto, gre za delo, posvečeno sebi, ne drugim.
Kakšen potencial za dobrobit človeka vidite v umetnosti?
Pri delu z domišljo si moramo na nek način dovoliti biti nori. Se sprostiti, biti kot otroci. Tista igrivost… Umetnost ima nedvomno transformativni potencial; skozi simbolno se lahko spremenimo, skozi umetnost in simbole marsikdo razkrije travmo in jo predela.
Omenili ste, da vas kot psihoanalitika zanimajo tudi medgeneracijske travme.
Vsi nosimo s sabo zgodbo naših prednikov. Njihove travme, spoznanja, nerešena vprašanja. Jung je to opazil, izpostavil; pri psihi gre za tok, ideje potujejo skozi stoletja, potujejo zgodbe, ki jih živimo in jih poskušamo razrešiti. Jungova misel je: »Tisto, česar ne razrešimo, predamo svojim otrokom.«
Kako bi opisali posebnosti Slovencev?
Zdi se, da v Sloveniji s psihoanalizo vselej pridemo – do vojne. Do prve in do druge svetovne vojne. Našli klienti niso bili tam, so druga, tretja generacija. A so oblikovani, travmatizirani s travmami prednikov, ki se nanje prenašajo na tak ali drugačen način. Če hočemo razumeti sebe, moramo razumeti tudi vsaj dve generaciji naših prednikov. In slovenska posebnost je prav travmatiziranost povezana z vojnami.
Kako si to razlagate?
Med in po prvi ter drugi svetovni vojni je bilo ogromno nasilja. To je našo psiho močno zaznamovalo. Verjetno ste opazili našo razdeljenost. Razdeljeni smo na leve in desne, ne znamo stopiti skupaj. Po menju to izvira iz travme, ki ni bila predelana. »Pozabimo, kaj se je zgodilo in gremo naprej«, si radi rečemo, ampak kaj, ko travma ostane, je tam in se vedno vrača dokler je ne predelamo.
Kako vidite našo prihodnost? Kam gremo?
Verjamem, da je življenje vedno izziv. Vsaka generacija ima svoj izziv. Poleg vseh vojn in jedrskega orožja je tu klimatska kriza. Bomo v prihodnosti znali stopiti skupaj? Se bomo znali povezati? Lahko smo črnogledi, na horizontu vidimo katastrofo, ki pa je priložnost, priložnost za junaštvo. Tu je smisel našega življenja, možnost, da se potrudimo, gremo v pravi smeri. Lahko, denimo, postanemo okoljski aktivisti, se borimo za okolje, za boljši svet, si osmislimo življenje.
Kako zgodbe, ki jih slišite v tem prostoru umeščate v svoje življenje?
Klienti so mi ogromno dali. Duhovno me bogatijo, s človeške plati. Tudi, kadar so njihove zgodbe tragične. Bogati me, da na življenje lahko gledam tudi skozi druge oči. Proces, ko grem z nekom skozi njegovo zgodbo, včasih spominja na branje čudovite knjige. Kot da bi živel več življenj.