Sanskriti Kumar, Indijka, ki že več kot 15 let živi in poučuje v Sloveniji, mojstrica reikija, alkimistka in večna učenka Življenja. Združuje koncepte osebnostne rasti Vzhoda in Zahoda za celostno življenje, pri čemer gre za prepletanje tisočletja stare indijske modrosti z zelo praktičnim in prizemljenim načinom upovedovanja. Staroindijski rituali, seminarji in druga izobraževanja so del holističnega zdravljenja, s katerim pomaga na poti do preobrazbe, prisotnosti in veselja do življenja.
Sicer se čimbolj izogibam dajanju nalepk življenju in sebi, ampak zavoljo jezikovnega komuniciranja se vsekakor lahko opišemo kot: HIBRID. Med dvema svetovoma. Prenašalka sporočil dveh kultur, dveh svetov in konec koncev tudi drugih dimenzij. Govorim torej o vzhodnem in zahodnem svetu, o Indiji in Sloveniji in tudi o duhovnem ter materialnem. Ko grem v Indijo, me oni ne vidijo čisto kot »100 odstotno svojo, klasično Indijko« in hkrati v Sloveniji nisem dojeta kot »Slovenka ipd.«. A uživam v temu, ker sem zdaj lahko mnogo več kot Indijka ali Evropejka; lahko sem namreč oboje hkrati. 😉 In to je velik, velik privilegij. Od nekdaj sem bila drugačna od ostalih. Že v otroštvu v Indiji sem bila nekdo, ki je za svoja leta razmišljal zelo drugače in se zanimal za stvari, za katero se večina morda ni.
Hm, o temu bi se dalo sigurno več ur razpravljati. Če poskusim strniti iz svoje osebne, subjektivne perspektive – Indijci, stereotipizirano in dejansko tudi v praksi zelo pogosto, gledamo na življenje in materialno malce drugače. Od rojstva smo namreč obkroženi s kulturo, ki nam laže, da ni konca in ne začetka – da je življenje kot en ciklus in definitivno ne samo v tej trenutni fizični obliki. Od majhnega smo zelo obdani (če posplošujem) s tem, da ob materialnem spoštujemo tudi nevidno, ezoterično. Obdani smo z različnimi rituali, praznovanjem ciklusov vsakega meseca in ene globine življenja. Razmišljanje v Evropi, če spet zelo posplošujem iz moje perspektive, je tradicionalno usmerjeno na poudarjanju »razuma in racionalnosti« oz. temu, kar se iz evropocentrične perspektive definira kot racionalno. Velik podarek je na materialnem, otipljivem in na vrednotah kot so »produktivnost, hitrost, materialno bogastvo, čas-je-denar, ipd.«. Ampak to seveda zelo stereotipiziram. Ker se mi zdi, da se v zadnjih letih dogaja en velik preplet – stvari se iz vzhoda selijo na zahod in obratno, vrednote iz zahoda na vzhod.
Hm, težko pa resnično rečem, kako gledajo na moje znanje drugi. Zdi se mi, da čutijo neko mojo drugačnost – ne samo zaradi indijskih korenin, ampak tudi zaradi moje drugačne, senzibilne osebnosti. Ker se trudim ne kazati le svoje idealizirane podobe, ampak pravo bistvo, se mi zdi, da se ljudje lahko poistovetijo z menoj in z mojimi izzivi.
Najprej preko vsakdanjih življenjskih (pre)izkušenj – te so res pravi test vseh knjig, ki jih prebereš – koliko tega zmoreš trenutno v praktični situaciji tudi živeti. Ker pa je osebnostna rast moja največja strast, se poskušam izobraževati pri različnih učiteljih, obiskovati seminarje ipd. Koliko pač to finančno, časovno in v zasebnem življenju znese.
Da sem tak človek kot oni – da je tudi mene grozno strah, imam različne tesnobne, miselne izzive ipd. Razlika je morda le ta, da se urim, da me ta strah in tesnoba ne ustavita. Da se iz njiju učim. Tudi tega kar potrebujeta za svoje zdravljenje ter pomiritev. V življenju se tudi trudim iskati rešitve proaktivno.
Program trenutno poteka online v prenosu v živo. Gre za preplet vedskih, vzhodnjaških orodji in filozofij ter tudi zahodnih duhovnih tradicij. Tudi sama se doživljam kot kozmopolitsko osebnost, ki se lahko poistoveti z mnogimi duhovnimi tradicijami po svetu.
Včasih je tudi to, da naletimo na »napačne, kvazi ljudi« do ene mere zelo zdravilno, zaradi uvidov, ki jih vsak izziv prenaša. Predvsem, ker so nam vsi ogledalo sebe preko tega, kakšne odzive od nas izvabijo. Je pa vsekakor zelo nevarno, če naletimo na manipulativnega mentorja, ker v takih procesih smo zelo ranljivi in tudi potem lažje dostopni za take manipulativne poškodbe. Meni osebno je en način za ugotavljanje, ali je ta oseba tudi zame primerna – vsekakor tudi ta (slišala sem ga pri avtorici Teal Swan) – ali ta oseba dela tudi na sebi? Ali se aktivno trudi udejanjati to znanje pri sebi? Ali pa se idealizira, potlačuje svoje senčne plati? Namreč nihče ni popoln. Vsi smo ljudje in imamo take in drugačne dneve ter odzive. A pomembno je, kako znamo ravnati s temi različnimi deli sebe – s kakšno odgovornostjo in integriteto se ta učitelj sooča z različnimi deli sebe. Vsekakor pa nam že naš »good feeling« pogosto veliko pove – ko prvič pogledate to osebo, slišite glas, sporočila,… Kaj začutite? Ali vam celo telo reče – ja, to je odlično. Ali vam nekaj pravi – tukaj v celoti ni vse ok?
In ja, linija med »duhovnostjo« in »bluzenjem« je zelo tanka. Iskreno – zadnja leta sem težko uporabljala besedo »duhovnost«, zato ker je že to postal tako mainstream trend IG in Tiktok variante, da žal pogosto zgubi svojo globino, tenkočutno modrost in tisto mistično intimo. Po drugi strani pa ima to tudi svoje pluse, ker je neverjetno, koliko ljudi se zdaj obrača k meditaciji in koliko znanstvenih raziskav glede tega se je že naredilo. Meni osebno je vsekakor zelo, zelo pomembno redno prizemljevanje, praktično bivanje v tukaj in zdaj ter vpeljevanje čim več odgovornosti, integritete v svoje življenje. To vidim kot neko varovalo, da človek ne »zbluzi« in se ne zgubi le v filozofiranju.
Idej imam veliko haha, moram se naučiti pri sebi nositi beležko, da vse sproti pišem in ne pozabim. In seveda, da ne ostane vse le pri zamislih, ampak tudi preide v udejanjenje. 12. septembra 2021 začnemo z devet-mesečno šolo za osebno rast. V oktobru se bo počasi ponovno pripravljal program za ženske: Hrana za Boginje, ki se fokusira na povezovanju s svojo mehkobo, senzualnostjo, čustvi, s svojim telesom, s čuti s pomočjo ezoteričnih orodji – podpre žensko, da zaživi celostno kot ena Boginja v vseh svojih vidikih, arhetipih in odtenkih. Enkratne delavnice pa se odvijajo skoraj vsak drug mesec.
28. 8. 2021