Zavestno starševstvo

Nina Lakota je zdravnica, diplomirana medicinska sestra, terapevtka integralnega dihanja in certificirana mentorica zavestnega starševstva pri dr. Shefali Tsabary.

NINA LAKOTA

Odzvala se je na mojo objavo na Facebooku, s katero sem ponudila storitev coachinga. Že na najinem prvem srečanju mi je bilo jasno, da Nina polna znanja in energije, njen svet je bogat. Vesela in ponosna sem, da sem se lahko pomudila v njem, da ga je delila mano. Čas najinega srečevanja je bil obenem čas mojega procesa oblikovanja, zasnove in razvoja meni najbližje oblike coachinga, ki sem ga poimenovala »Coaching v gozdu«. Opazila sem, kako močan je Ninin stik z naravo. V naravi, v gozdu, je bila sproščena, bila je takorekoč »idealna« oseba, s katero sem lahko prav tam, izvajala mnoge vaje iz NLP – meditacija, sidranje… Ali kot je povedala: »Imela sem občutek, da se je čas ustavil, da se nikamor ne mudi.« Nina je v mojem profesionalnem razvoju odigrala pomembno vlogo, za kar bi se ji na tem mestu želela zahvaliti. Bila je (tudi) moj navdih. Ko se je najin proces Coachinga v gozdu, iztekal, sem jo prosila za intervju. Za ta – gozdni intervju.

Na kariero Nine Lakota močno vpliva materinstvo. Ima dva otroka, sina, starega 4 leta ter hčerko, staro 2 dve leti. Prej, preden je imela otroka, je načrtovala močno predanost delu, medicini, karieri. »Začela sem opravljati specializacijo medicine dela, prometa in športa, opravila sem tudi izobraževanje iz letalske medicine. Predstavljala sem si, da bom navdušeno opravljala specializacijo in se poleg tega udeleževala številnih dodatnih izobraževanj«. Po drugem porodu in proti koncu druge porodniške pa se je izkristaliziralo, da bo njeno življenje drugačno. Bolj predano družini in manj karieri.

»Takrat je bilo to težko sprejeti. Ta odločitev je s sabo prinesla veliko sprememb, obenem pa je ustvarila prostor za nekaj novega za dvoje človeških bitji, ki potrebujeta veliko energije, časa in pozornosti.« Ko pride nekaj novega, nekaj starega gre.

In – materinstvo lahko zelo zmehča. »Prej sem bila bolj trda, bolj razumska. Postajam bolj mehka, čuteča in nežna. Vidim, da imam še ogromno tega potenciala, da lahko postanem še bolj nežna in čuteča. »Da pa je lahko postala bolj čuteča, se je morala bolj sprostiti. »Manj napetih mišic kot prej!«

Opaža, da je v tem svetu toliko stimulacij, da zelo hitro preskočimo na prehiter način življenja. Obremenjeno zremo v prihodnost. »Življenje pa se dogaja tukaj in zdaj.« Nina Lakota se je tako odločila za krajši delovni čas, za manj zahtevno delovno mesto pa tudi za manj urejeno stanovanje, za enostavnejše kosilo, manjše število izletov. 

Slogan, ki ga je posvojila je: be where you feet are. »Da se nekako orientiram v prostoru in času, se osredotočim na dihanje in sidranje«. Tako se poveže sabo. Največja spodbuda oziroma klic k tukaj in zdaj, sta – otroka. »Otroka sta tukaj in zdaj. Nekako pričakujeta, da bom tukaj in zdaj tudi jaz«.

Nina Lakota se je poglobila v razvoj otrok. S partnerjem sta ugotovila, da pravzaprav ne vzgajata otrok, ampak vzgajata sebe. »V družbi obstaja ideja, da moramo odrasli otroka popraviti, kontrolirati. To ni res. Naša naloga je, da mu omogočimo okolje v katerem se lahko razvija. To okolje pomeni tudi jasno postavljene meje«. Ko Nina razmišlja o svojih otrocih, odločno izjavi »bolj razumem in sprejemam sebe, bolje razumem otroka«. Tako postane jasno, da je starševstvo velik izziv za osebni razvoj, za osebno rast. 

Nina opisuje tudi pojav – materinske slabe vesti. Recept na tej točki je, da svoja pričakovanja vsaj nekoliko spustimo. Da ne mislimo, da zmoremo več, kot zmoremo v resnici. V središču razmisleka o tem občutku je stik s telesom, praksa, ki nas s telesom povezuje. »Mislim, da bi vsi starši potrebovali prakso, ki vrača nazaj v telo«. Nina se izobražuje pri dr. Shefali, prakticira dihalne vaje  in metodo AEQ ter obiskuje psihoterapijo, zaključuje 1 leto šole integralne telesne psihoterapije (IPD center). Svoje razumevanje nujnosti, upoštevanja sebe in svojih občutku za boljše upoštevanje otrok ponazori s situacijo, ko starši otroku vsiljujejo hrano. »Težave s hrano imajo takrat starši, ne otroci«. Njeno mnenje je, da otrok ve, kdaj je sit. Da mi ne vemo, koliko bi moral pojesti. 

 

Zaradi vsega tega je zelo pomembno, da otroka zavestno opazujemo, ga spodbujamo k zavedanju občutkov. To se prične tako, da starši ubesedijo svoje občutke, denimo: »res sem jezna. Malo moram biti sama, da se pomirim.« Prav tako otroku povemo kaj opazimo. Najtežja je jeza, lažje je, kadar je na delu frustracija. Sin je Nini nekoč povedal, da ima zaradi dolgotrajnega čakanja občutek »da mu bo počila buča«. Nina ve, da zanj buča pomeni trebuh. Pozna njegovo besedo za občutek čakanja in ga lahko naslednjič vpraša »imaš občutek, da ti bo počila buča?«. Tako otroku daje možnost, da se izraža z besedami in ne samo s kričanjem, piskanjem, vriskanjem. Zelo pomembno je tudi spoštovanje do občutkov otrok. »Otroku moramo slediti, ga opazovati, ga spoštovati. On sam je tisti, ki se bo odločil, kaj je zanj uspeh«. 

 

Npr: malček noče imeti obutih novih čevljev. Otroka hitro lahko začnemo prepričevati, da so novi čevlji super in lepi. Ali pa ga najprej vprašamo: »A te tiščijo? A te motijo? A ti je čudno, ker imaš nove čevlje in ne zgledajo tako kot stari?« 

 

POVEZOVANJE Z DRUGIMI MAMAMI

Nina Lakota se povezuje z drugimi mamami. Pravi, da jo lahko najdejo na socialnih omrežjih. 

FB: www.facebook.com/nina.lakota.5

IG: www.instagram.com/nina_lakota 

Vsi zapisi so zbrani tudi na spletni strani www.ninalakota.si

Piše o izzivih starševstva, o tem, kako naše prepričanja vplivajo na naše vedenje, pa tudi, kako se izkušnje iz otroštva kažejo v odrasli dobi.

Vizija Nine Lakota? Njena velika želja je močno razširjena različica sedanje šole za starše, ki se odvija v okviru zdravstvenih domov, ki naj bo brezplačna, dostopna vsem. »Opažam, da nam staršem manjka znanje o otrokovem razvoju in znanje o delovanju človeka na sploh. Na podlagi pomanjkljivega ali celo napačnega znanja, otroku mnogo težje zagotovimo podporno okolje. Ne le otroku, tudi sebi.«

Želi si, da v šolo za starše pride več vsebin glede duševnega zdravja, saj se temelji zdravja posameznika postavljajo že z načrtovanjem družine. Zelo pomemben vidik je tudi družba v kateri živimo »kot zdravnica bi rada, da ljudje nase in na svoje zdravje gledajo celostno«. 

 

V spodnjem posnetku si lahko tudi ogledate utrinek najinega sprehoda v gozdu.