Velnes Ajša

Bila je moja profesorica v prvem letniku študija na Višji strokovni šoli za kozmetiko in velnes v Ljubljani, predavala nam je predmet Velnes in velneška dejavnost. Odprla mi je vrata v svet velnesa. Fascinirala me je. Že takrat je v meni vzcvetela želja, da bi jo še poslušala, razumela, se od nje učila. Čez tri leta, ko je velnes že postal moje osebno poslanstvo, področje, na katerem že aktivno delujem, je bila želja komunicirati z Moniko Karan še vedno živa. Prosila sem jo za intervju. Še preden sva se skupaj sprehodili ob Koseškem bajerju, sva se dvakrat slučajno srečali na cesti v Ljubljani, pa tudi v Kranjski gori, kjer sva sodelovali v raziskavi “V gozd po zdravje”.

Z njenim stavkom “Danes ne predavam, sem na dopustu, samo odgovarjam,” sva v zelenju, sedeči na hlodu, pričeli odkrivati njen svet – svet učenja, strukture, strasti do dojemanja, želje deliti svoje znanje. Konkretno, smiselno, utemeljeno, strokovno. “Ljudje me sprašujejo, kaj je to velnes. Je to znanost? So to masaže in savne?” Monika Karan opredeli velnes kot celostni življenjski slog posameznika, ki mu pomaga pri dobrem počutju, je proces njegove osebne rasti in prevzemanje lastne odgovornosti za ohranjane zdravja. 

Velnes vsekakor povezuje z naravo. “Brez narave ni velnesa. V naravnem okolju delujemo drugače. Če odštejeva komarje!” se pošali, ko okoli naju poplesujejo nadležne žuželke. “To potrjujejo tudi raziskave.” A poudari, da je nujno tudi poslušati samega sebe, in prav velnes, je po njenem prihodnost Slovenije.

Pot do velnesa ni vselej ravna, tudi zanjo ni bila. “Bila sem vodja prodajnega marketinga in ugotovila sem, da s takim tempom, na ta način, s tako miselnostjo, ne bo šlo. “Tedaj je bila stara 35 let. Na udaru stresa. Vedela je, da bo nekaj spremenila. Pričela je hoditi na izobraževanja, na tečaje (na tečaj klasične masaže in ugotovila, da je to veseli, nato je postala še refleksoterapevtka, pa Obrazna refleksoterapevtka, Bownova terapevtka), vmes se je udeleževala še drugih izobraževanj na področju zdravja in dobrega počutja, ki jih danes zdržuje pri svojih predavanjih.

“Videla sem, da me to izpolnjuje, zanima, da je to sprememba, ki jo sama uvajam v svoje življenje in da se zato dobro počutim.” To je bil čas, ko je bil oblikovan višješolski strokovni program Velnes, vključila se je vanj kot predavateljica strokovnih predmetov in tudi kot vodja velneškega centra, torej z izkušnjami iz prakse. In danes, po 11 letih opozarja, da je na tem področju potrebno jasno opredeliti, kdo je res strokovnjak. “Zdaj je res skoraj vsak vse.”

Na tem mestu se dotakne ene najbolj čustveno intenzivnih izkušenj, ko se ni odločila za vertikalno, ampak horizontalno napredovanje. Namesto na doktorat se je raje vpisala v Srednjo zdravstveno šolo. “Če želim delati na področju preventive, velnesa, potrebujem dobro zdravstveno podlago.” Skoraj dve leti je ob sobotah vstajala ob 4. uri, da je imela čas tudi zase in da je nato pravočasno prišla ter delala kot praktikantka v bolnišnici Jesenice. Nato pa je imela pred sabo še cel delovnik vodje velneškega centra.  “V bolnišnici smo bili vsi na istem. Prvič, na prvi uri prakse, sem mislila, da tega ne bom zmogla. Imela sem srečo, da mi je pomagal sošolec. Naslednjo soboto sem spet prišla. Presenetila sem samo sebe, saj sem šla čez lastno mejo.” Na to je ponosna in to ceni.

Študirala je na povsem drug način kot v času, ko je bila študentka ekonomije, delovnega prava. Tokrat je predavanja iz nekaterih predmetov hodila poslušati vnovič, čeprav je imela že priznane. Anatomijo, biologijo… “Hotela sem se res poglobiti. Prej sem se učila, da bi naredila izpite. Zdaj sem si vzela dopust in tudi proste dneve namenila študiju,” se nasmehne. Vesela je, da je danes – srednja medicinska sestra. Pa ne le vesela, tudi ponosna.

“Danes nas zasipajo informacije. Kako najti pravo?” jo vprašam. “Z znanjem, do katerega si se dokopal,” odločno pove in opozori na to, da nas nekdo, ki je všečen, zlahka prepriča. O stvareh, ki so pomembne, ki so najbolj pomembne; zdravje, življenje. “Če imamo dobro podlago o temi, potem vemo, v kateri smeri iskati pravo informacijo.”

Tudi do ravnovesja ne pridemo z “delanjem kljukic” – telovadba, zdrav obrok, vaje iz čuječnosti… Ravnovesje je “never ending story”, ključno je iskreno občutenje. “Jaz ta hip, ob 14. uri, v petek, sedim v gozdu, se pogovarjam s tabo. Ne norim kje drugje. Mini zmaga! To se pred nekaj leti ne bi zgodilo, ne na ta način. “ Ljudje v ravnovesju lažje vzpostavijo stik med sabo. In s sabo.

Monika Karan ve, da v življenju ne bi mogla početi nič drugega, kot delati na področju velnesa. Piše knjigo, dela stvari, ki jo izpolnjujejo. Povezuje ljudi.  Živi, kar uči, uči pa to, kar živi. “To je velnes zame, zdaj. Kaj pa čez 10 – 15 let? Ne vem… Morda bom imela kmetijo. Bomo videli…”

Tako se izteka nekoliko drugačen intervju; pogovor v zelenju, kjer Monika spregovori sproščeno in sliši samo sebe. Pravi, da stavki, ki jih izreka, niso bili izoblikovani že prej.

Je tudi to velnes?