Karin Kanc
Dr. Karin Kanc Hanžel, diabetologinja in integrativna psihoterapevtka.
Zdravnica Karin Kanc, internistka diabetologinja, doktorica znanosti in mednardono certificirana integrativna psihoterapevtka ni zagovornica diet in pravi, da ima vsak dovolj zmogljivo in pametno telo, da ga je vredno poslušati. Njene upanje je, da s čuješčnostjo pridemo bližje telesu in spet pridobimo notranji kompas pri prehranjevanju.
ČUJEŠČNOST
1. Kaj je čuječnost?
Praksa čuječnosti izvira iz budizma, je le delček budističnih naukov in praks, ki jih je, recimo temu, prevzel zahod. Pomeni doživljanje sedanjega trenutka brez presojanja. V resnici imamo samo sedanji trenutek, nimamo preteklosti in nimamo prihodnosti. Čuječnost je umetnost, kako se ponovno naučiti živeti v trenutku. Zakaj pravim ponovno? Kot otroci smo to znali. Tudi živali to znajo. Videti je, da smo na poti odraščanja to sposobnost izgubili.
2. Kakšno vlogo ima čuječnost v vašem življenju?
S čuječnostjo sem se srečala okoli leta 2008 in takoj me je prevzela, čeprav sem se intenzivneje z njo začela ukvarjati leta 2012. Odtlej je del mojega življenja in prav nenavadno mi je, če kak dan ne meditiram. Pri čuječnosti je meditacija lahko zelo preprosta, lahko samo čuječno hodimo s svojim psom ali pa zares sedimo, tako kot si morda kdo čuječnost in meditiranje tudi predstavlja. Bistveno je dihanje. Takrat se duh zares poveže s telesom.
3. Kot diabetologinja ste se poglobili v posebno obliko čuječnosti.
Da, ker sem diabetologinja, me je zanimal predvsem vidik čuječnosti, ki se ukvarja z doživljanjem hrane. Angleški izraz mindful eating sem prevedla v čuješčnost in ga tudi uporabljam kot svoje poimenovanje delavnic. Na njih raziskujemo svoj odnos do hrane, ki je pri vsakem človeku unikaten. Kot psihoterapevtka in diabetologinja nanj gledam kot na proces, ki se je začel že v otroštvu. Takrat smo vsi znali izbirati hrano, ki nam je prijala, nato se je, kot kaže, z leti ter pod vplivom družine in okolice odnos do hrane pri marsikom spremenil.
4. Kako jesti?
Nezavedno prehranjevanje se začne v stresu, ko človek samodejno poseže po kaki hrani in se morda niti ne zaveda, da je pojedel že pol škatle piškotov. V stresnem svetu, v katerem živimo, odrasli kmalu ugotovimo, da prav takrat, ko je stres najhujši, posežemo po sladki in mastni hrani. Iz teorije je znano, da ravno taka vrsta hrane človeka pomiri. Nekaj podobnega je prehranjevanje ob gledanju televizije ali uživanje kokic v kinu. Zagotovo sploh ne vemo, koliko in kdaj smo jih pojedli. Pred vsakim obrokom si vzemimo pol minute, da se osredinimo na to, da bomo zdaj jedli, in preverimo, kako se počutimo pred prvim grižljajem hrane, koliko smo sploh lačni. Že to prispeva k zavedanju in verjetno bomo tak obrok jedli z mislimi in občutki, globljimi kot pri obroku kjerkoli drugod.
5. Spada zraven tudi priporočilo diete?
Ne, nisem zagovornica diet in menim, da ima vsak človek dovolj zmogljivo in pametno telo, da ga je vredno poslušati. Telo sámo pove, kaj je v določenem trenutku telesu oziroma sebi najbolje ponuditi v prehrani. Pot do lastnega telesa je težka, ker smo z leti izgubili posluh za včasih zelo tiha sporočila. Moje upanje je, da s čuješčnostjo pridemo bliže telesu in spet pridobimo notranji kompas pri prehranjevanju.
6. Tudi zato organizirate delavnice čuješčnosti. Kakšni so odzivi ljudi, ki jih obiščejo?
Ljudje, ki so bili na delavnici o čuješčnosti, se pohvalijo, da se bolj zavedajo, kaj jedo, kdaj so še lačni in kdaj ne več, katera hrana jim zares prija, in na splošno veliko bolj uživajo pri prehranjevanju. To so glavne spremembe in opažanja, ki jih ljudje omenjajo. Zanimivo je, da opažajo, da so veliko bolj siti, če se zavedajo, kaj jedo, in tudi vedo, kdaj nimajo več potrebe, da bi še jedli.
7. S čuječnostjo in čuješčnostjo je povezana še ena vaša dejavnost: DiaMind (diabetes and mind).
Diabetes and mind smo zasnovali z idejo, da bi ljudem, ki se vsakodnevno profesionalno ukvarjajo s sladkornimi bolniki – torej profesionalcem, zdravnikom, medicinskim sestram, dietetikom, psihologom, psihoterapevtom, farmacevtom –, pobliže predstavili psihološke vidike sladkorne bolezni, o katerih se morda še pred 20 leti sploh ni govorilo. Z njimi sem se prvič srečala na svojem doktorskem študiju v Amsterdamu. Kmalu mi je postalo jasno, da je sladkorna bolezen kot kronična bolezen zelo kompleksna. Nekdo lahko dobi najboljšo možno terapijo za sladkorno bolezen, vendar še vedno ne dosega zaželenih vrednosti glukoze, ob katerih se ne bi razvile pozne komplikacije te zahrbtne bolezni. Velikokrat ima človek prepreke, ovire, zaradi katerih zdravljenje ni optimalno; to so lahko razni strahovi, tesnoba, depresija, nerazumevanje okolice, družinskih članov in ne nazadnje tudi to, da se sladkorna bolezen pri vsakomer pojavi kot nezaželen gost, ki pa žal ostane za vse življenje.
8. Leta 2015 ste izdali knjigo Jaz in diabetes.
Ja, že kar nekaj časa je minilo od njenega izida, a sem še vedno ponosna nanjo, saj smo že tam in tedaj poudarili, da ni treba jesti petkrat dnevno, kot je to veljalo včasih in je bilo zapisano v vseh knjigah o prehranjevanju pri diabetesu. Jemo lahko, kolikorkrat na dan hočemo, in bo to povsem v redu. S knjigo tudi spodbujamo ljudi, da bi jedli čim raznovrstnejšo hrano, in da hrane, ki je na primer energijsko zelo gosta in od katere ne dobimo kaj dosti vitaminov in mineralov, sploh ne bi bilo v domačih shrambah. Tako svetujemo menjavo bele moke s polnozrnato pirino, pšeničnega zdroba z raznoraznimi kašami – ajdovo, proseno ipd., in še veliko takih napotkov se najde v knjigi. Nastajala je kar nekaj časa, napisali sva jo s kolegico dietetičarko in pri tem zelo uživali. V knjigi je veliko detajlov in meni zelo dragocenih predmetov, ki sem jih vključila kot ›scenaristka‹ fotografij nekaterih vrst hrane. Sicer je pa zdaj res že čas za novo knjigo in nekaj že nastaja.
9. Komu so namenjeni recepti v vaši knjigi?
Recepti so namenjeni vsakomur, ne gre le za hrano, ki naj bi jo uživali diabetiki. Hrana za diabetike je enaka, kot jo jedo vsi, vendar je poudarek na tem, da je v njej veliko zelenjave, da je priprava hrane bolj zdrava, da ni cvrtja ipd.
10. Kako bi opisali svoje delo v ordinaciji?
V svoji ordinaciji skušam ljudi zdraviti celostno, saj brez védenja, kako človek živi, človeku preprosto ni mogoče dovolj dobro svetovali, kako naj živi s to zahtevno kronično boleznijo.
Verjamem, da je zdravljenje pravzaprav v rokah človeka z boleznijo in da zdravstveni delavci takega človeka samo spomnimo na vse njegovo znanje in notranjo moč, ki ju ima na voljo za zdravljenje po načelu, da je vsakdo specialist za svoje življenje, zase, pri zdravljenju pa sodeluje s specialistom za določeno bolezen. Oba gresta kot enakovredna partnerja z roko v roki.
11. Je epidemija covida-19 vplivala na vaše delo?
Je, žal nam je stopila na pot in osiromašila marsikatero namero celostnega zdravljenja, saj smo bili velikokrat v stilu na daljavo oziroma so bili osebni stiki čim krajši. Na srečo smo z inovacijo našli način, kako pridobiti potrebne podatke o urejenosti sladkorne bolezni pri naših ljudeh, in smo jih nato na daljavo lahko zelo kakovostno obravnavali. Menim, da je bila taka obravnava včasih celo boljša, kot če bi prihajali osebno, saj smo denimo ob videoklicu lahko gledali drug drugemu v oči in bili seveda brez mask. Zdaj se zelo počasi vračamo v klasično obravnavo, čeprav brez mask verjetno še dolgo ne bo šlo. Pomembno je, da človeka –če nič drugega – vsakič vprašam, kaj ga glede sladkorne bolezni najbolj skrbi. Tako posameznik verjetno najlaže začne govoriti o stvareh, ki ga zares skrbijo, obravnava je kakovostnejša in res pisana človeku na kožo.
12. Zdaj spet lahko potujete na kongrese.
Novostim v medicini sledim z udeleževanjem na raznih kongresih, ki jih zelo skrbno izbiram. Seveda ne smem prepogosto ›manjkati‹ v svoji ordinaciji. Bilo je kar ugodno, da smo marsikateri kongres lahko spremljali po spletu. Morda bo v sedanjem času kaj boljša situacija tudi za obisk kongresov v živo. Novih znanj se vedno zelo veselim in jih takoj skušam uporabljati pri zdravljenju ljudi, ki hodijo k meni.
In na počitnice?
Moje delo je čudovito, večino časa zelo uživam v njem, razen kadar sem zelo utrujena. Res je, potrebujem počitnice, ki si jih kdaj pa kdaj privoščim, posebej na morju – tudi v zimskem času.
Utrinek najinega sprehoda:
Z mano je dr. Karin Kanc, internistka diabetologinja, mednarodno certificirana integrativna psihoterapevtka.Med sprehodom do Koče na Klobuku, nam Karin predstavi metodo čuJEŠčnosti (mindful eating) – njen pristop k zdravljenju sladkorne bolezni.
»Del čuJEŠčnosti je tudi raziskovanje naših vzorcev,« poudarja pomen čuJEŠčnega prehranjevanja.
Jo lahko najdete na njeni spletni strani: https://www.zdravniki-zobozdravniki.net/clan/Karin-KANC-HANZEL-1054/
V spodnjem posnetku si lahko tudi ogledate utrinek najinega sprehoda v hribu.