Javor Škerl Vogelnik je mednarodni certificiran trener globalnega pristopa nenasilne komunikacije po Marshallu Rosenbergu.
Med njegove strasti spadajo tudi glasba, izdelovanje iz lesa, postopoma pa se v tujini izpopolnjuje v gibalno-terapevtski metodi (movement medicine), ki združuje znanje tradicionalnih šamanskih praks in sodobne nevroznanosti. Rad hodi v hribe, obožuje naravo in redno prakticira metodo izpostavljanja mrazu po Wimu Hofu.
Predvsem vse nas, vključno s samim seboj, vabim k stiku z lastno človečnostjo, s tem, kako se počutimo in katere so naše potrebe, ter k načinom razmišljanja, ki presegajo to, kar je prav in kar je narobe …
Ključne veščine, ki se jih učimo, so empatično poslušanje oziroma poslušanje prek besed, avtentično in povezovalno izražanje ter učenje čustvene inteligence oziroma ›samoempatije‹.
Predvsem taka, ki izhaja iz čim globljega stika z lastno avtentičnostjo in ranljivostjo, da smo sposobni v polnosti razmejevati svoje misli, občutke, potrebe, ter da znamo razlikovati med interpretacijami in opažanji.
Prav tako se mi zdi pomembno zavedanje svojih lastnih občutkov in potreb ter jasno prevzemanje odgovornosti zanje.
Vsak besedni komunikacijski odziv ima korenine v esenci sporočila, ki ga želimo posredovati.
Tej esenci v jeziku nenasilne komunikacije pravimo človeške potrebe. Iz trenutka v trenutek se z načini razmišljanja, komunikacije, dejanji in uporabo moči trudimo zadovoljevati svoje potrebe oziroma skušamo na tak način vzpostavljati stik s svojo esenco.
Gre za veščino, pri kateri se učimo z enim delom svoje pozornosti poslušati besede, z drugim delom pa esenco sporočila, se pravi potrebe. Med poslušanjem se nenehno zavedamo, da je vsak komunikacijski odziv, četudi tragičen (obsojanje, grožnje, kričanje …), izraz določene potrebe.
Te veščine se lahko naučimo z vajami. Močno nam lahko koristi v vsakodnevni in poslovni komunikaciji, še posebej ob soočanju z ›napadalno‹ komunikacijo oziroma kadar se znajdemo v konfliktu, bodisi s samim seboj ali z drugimi.
Gre bolj za ime pristopa in menim, da mnogi zamenjujejo tak pristop z idejo komunikacije, pri kateri naj bi bili prijazni … Tukaj se ne učimo prijaznosti, temveč avtentičnosti, pristnosti, uporabe moči svojih čustev, stika z lastno človečnostjo, uporabe svojega komunikacijskega aparata, pretresamo mišljenjske vzorce in načine komunikacije, ki nas ne podpirajo pri ustvarjanju tega, kar si v odnosih želimo. Prav tako se učimo načinov prekinjanja, postavljanja mej, kako reči NE, pa tudi kričanja, ki deluje povezovalno in vabi k stiku.
Učimo se alkimije čustev in prevzemanja odgovornosti za procese znotraj svojih teles.
Seveda poudarjamo tudi soočanje z napadalno komunikacijo in nasilnimi načini razmišljanja, obravnavamo medosebne odnose med ljudmi in v družbi. Navsezadnje se učimo tudi mediacije v konfliktih.
V osnovi prepoznavamo tri osnovne modalitete uporabe moči: obvladovanje ljudi, njihovo podrejanje in srečevanje z njimi kot bitji z enakovrednimi potrebami. Pri tem se zavedamo, da je uporaba moči poskus zadovoljevanja potreb.
Smiselno se mi zdi razmišljati in delovati tako, da uporabljamo moč (še posebej, kadar je imamo več kot drugi) za zadovoljevanje tako svojih potreb kot potreb drugih ljudi, in da pri tem upoštevamo tudi okolje, kar pa seveda ni vedno preprosto.
Pri pristopu nenasilne komunikacije mi je všeč to, da ne gre za nikakršno dogmo, biti je treba zgolj kar se da človeški.
Največkrat posežem po tovrstnih veščinah takrat, kadar se pojavi kak konflikt ali nesporazum, in vedno znova ugotavljam, kako hvaležen sem, da imam nabor veščin, s katerimi si lahko pomagam!
Veliko vaj lahko izvajam sam pri sebi, v tišini. Prav tako je veščina empatičnega poslušanja izredno uporabna in močna, tudi ta se lahko izvaja v tišini ali s sprotnim povzemanjem sogovorca.
Pri komunikaciji v dvoje zadošča pozornost za svoje občutke in potrebe ter za občutke in potrebe druge osebe. Kadar delamo s skupino, pa je potrebne nekaj več pozornosti, saj je navzočih več oseb, prav tako se ustvari čustvena dinamika skupine, na katero moramo prav tako biti pozorni.
Moramo se torej posvečati vsaj trojemu: posamezniku, skupini in nalogi, ob vsem tem pa trenerji ali vodje ne smemo prezreti niti svojih potreb.
Tudi pri tem potrebujemo čim več vaje, igre vlog, delo v parih, delo v trojkah, vaje za vodenje skupine. Te veščine lahko osvojimo in nadgradimo s praktičnimi vajami.
Toda učenje se nikoli ne konča, saj je vsaka situacija drugačna, prav tako intenzivnost doživljanja ali dogajanja.
Enako velja za veščino poslušanja samega sebe, pri kateri obstaja več stopenj stika, ki ga lahko dosežemo s sabo in svojo človečnostjo.
Najprej se moramo zavedeti, da so ti občutki jezik našega telesa, da niso niti pravilni niti napačni, ampak preprosto obstajajo, prihajajo in odhajajo. Ko jih zaznamo, je čudovito, če se lahko ustavimo, jih ozavestimo, zadihamo z njimi in jim ponudimo prostor, da se izrazijo in razširijo po telesu.
Spremembo lahko dosežemo že z aktivnim predihavanjem pa tudi z gibanjem, različnimi položaji telesa.
Prav tako je pomembno ozaveščeno opazovanje: kje dejansko smo, katere naše potrebe niso podprte, zaradi česa imamo določene občutke, kakšna pričakovanja imamo do sebe ali do drugih, da bi v večji meri podprli svoje potrebe.
Javorja lahko najdete na njegovi spletni strani https://javorvogelnik.com